Ustavi se za trenutek in dopusti tišini, da te prevzame. Naj te begajoče misli ne vznemirjajo. Nekajkrat počasi, globoko vdihni. Zavedaj se, da te Bog neskončno ljubi.

^{Luka 2,22-24}

Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka.

Ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa v tempelj, sta ravnala po Mojzesovi postavi. Ljudje, ki so tisti dan prišli v tempelj, njunega dejanja verjetno sploh niso opazili. Toda dva sta ga opazila − Simeon in Ana, ker sta goreče pričakovala Mesijev prihod. Središčna točka njunega pričakovanja je bil tempelj, kjer se je skupnost zbirala, da bi molila in se učila svetopisemskih lekcij. Ko z upanjem pričakujemo in smo pri tem pozorni na svojo okolico, lahko tudi sami, kot Simeon in Ana, na lastne oči vidimo, kako se pred nami razodeva Bog.

Ko se pridružim svojemu verskemu občestvu k skupni molitvi, ali mi rutina in prevelika domačnost preprečujeta, da bi videl, kaj mi želi Bog razodeti?

Kdo je na mojem potovanju vere kot Simeon in Ana?

(Moli z naslednjo molitvijo ali kakor ti narekuje srce.)

Bog življenja, v veselem upanju pričakujem, da se mi tvoje kraljestvo razodene v vsej polnosti. Odpri mi oči, da bom prepoznal tvojega Sina v vsakomer, ki ga bom danes srečal.

Amen.