1.
MEDITACIJA O PRVEM, DRUGEM IN TRETJEM GREHU (DV 45)

Vstopate v prvo vodeno meditacijo, ki jo sv. Ignacij predlaga v svoji knjižici Duhovne vaje. Gre za premišljevanje o grehu, katerega skrajna možna posledica je nič manj kot večna ločenost od Boga. Resno soočenje z grehom in njegovimi posledicami je lahko milostna priložnost za vsakogar od nas, da stopimo na pot spreobrnjenja in poglobitve življenja z Bogom.
Ob Ignacijevem besedilu so dodani še navedki iz Svetega pisma in iz Katekizma katoliške Cerkve, ki Ignacijevo misel, obarvano s kulturo njegovega časa, izražajo na nam bližji način.

2.
MEDITACIJA O POZIVU ZEMLJSKEGA IN VEČNEGA KRALJA (DV 91)

Ta meditacija posamezniku pomaga pri kontemplaciji o življenju večnega Kralja, ki se nadaljuje v drugem tednu duhovnih vaj. Meditacija pomaga tudi narediti kakšno dobro izbiro, npr. glede življenjskega stanu ali poklica. Zdi se, da Ignacij hoče molilca notranje tako razpoložiti, da bi bil pripravljen iz ljubezni do Kristusa vse zastaviti zanj in mu vse podrediti. Še več, da bi ga hotel posnemati v odpovedi in prenašanju križa.
Začutimo lahko srce Ignacijeve duhovnosti, njegovo plemenito viteško srce, ki gori za svojega večnega Kralja. Občutek dobimo, kakor da nam slika bistveni preobrat v svoji osebni zgodbi, ko se je sam preobrazil iz človeka posvetnih ambicij v božjega služabnika, ki odslej išče le večjo Božjo slavo in pomoč dušam.

3.
KONTEMPLACIJA O UČLOVEČENJU BOŽJEGA SINA (DV 101)

Zaradi svojih mističnih izkušenj Jezusove resnične človeške narave je Ignacij želel tistim, ki delajo duhovne vaje, omogočiti podobne izkušnje. Zato jih spodbuja h kontemplaciji z domišljijo, v kateri naj z notranjimi čuti gledajo, poslušajo, vonjajo, okušajo in tipajo vse, kar je v dogodku, ki ga kontemplirajo – še posebej pa Jezusa Kristusa. Mistagogija pomeni uvajanje v skrivnost. Taka kontemplacija je potemtakem kot nekakšna mistagogija, v kateri celotna oseba vstopa v odrešilno Kristusovo skrivnost. Iz lastnih izkušenj je Ignacij namreč vedel, da se lahko Bog človeka dotika na globlji in celostni način, kadar je človek z njim z vsemi čuti kot pa samo v svojih mislih in razumu. Tisti, ki dela duhovne vaje, je tako povabljen k osebnemu izkustvenemu spoznanju.

4.
MEDITACIJA O DVEH ZASTAVAH (DV 136)

Meditacija o dveh zastavah se zdi najpomembnejša in kot taka tudi najbolj znana Ignacijeva meditacija v njegovih Duhovnih vajah. V njej nas znova in še na globlji način kot v meditaciji o pozivu zemeljskega in večnega kralja uvaja v jasno izrisano dinamiko osebne hoje za Kristusom. Tudi tokrat Ignacij uporablja nekatere podobe iz vojaškega sveta iz katerega je izšel, vendar gre tokrat še bistveno globlje. Duhovni svet opisuje kot razdeljen na dva nasprotna si tabora, katerih voditelja Lucifer in Kristus uporabljata diametralno nasprotni si strategiji pridobivanja duš, vsak za svoje cilje.

5.
MEDITACIJA O TREH VRSTAH LJUDI (DV 149)

Ignacij nam tu pripoveduje zgodbo o treh vrstah ljudi, ki je podobna kateri od Jezusovih prilik, s katero nam ta skuša učinkovito približati eno pomembno življenjsko resnico.
Vse, kar pri taki meditaciji potrebujemo, je pozorno poslušanje. Vse ostalo bo dosegla sama zgodba, kot resnica, ki nas začne osvobajati od znotraj, če smo ji odprli srce.

6.
KONTEMPLACIJA JEZUSOVEGA TRPLJENJA (DV 164)

V svoji knjižici Duhovne vaje, sv. Ignacij govori o štirih tednih duhovnih vaj, ki pa predstavljajo dejansko štiri obdobja, oz. faze posameznikove duhovne rasti v hoji za Kristusom. Tako nam v tretjem tednu Duhovnih vaj Ignacij predlaga, da vstopimo v kontemplacijo Jezusovega zadnjega tedna življenja, oz. njegovega trpljenja in smrti na križu ter pokopa. Meditacija ali premišljevanje je, ko premišljujemo o določenih vsebinah Svetega pisma, v našem primeru o Jezusovem življenju. Kontemplacija ali zrenje pa ko to premišljevanje še poglobimo z doživljanjem preko uporabe domišljije in notranjih čutov. Tokrat ste povabljeni, da v duhu zrete Jezusovo križanje.

7.
KONTEMPLACIJA JEZUSOVEGA VSTAJENJA

V četrtem tednu Duhovnih vaj nas Ignacij spodbuja, naj si tako rekoč damo duška v veselju z vstalim Gospodom. Vsebine, ki jih z meditacijo premišljujemo bolj z razumom, s kontemplacijo ali zrenjem še poglobimo do čustev in srca, z doživljanjem preko uporabe domišljije in notranjih čutov. Kontemplacija je Božji dar, za katerega je treba prositi in ga vztrajno vaditi. Tako lahko napreduje v nas. Z otroško preprostostjo poskusimo vstopiti v zrenje s srcem. Kot nam pomenljivo svetuje Mali princ: “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem”. Za kontemplacijo Jezusovega vstajenja je bilo namenoma izbrano Jezusovo prikazovanje svoji Materi, ker ravno to na prvem mestu predlaga sam sv. Ignacij.

Pripravil p. Miodrag Kekić DJ.