Preden začneš, se za nekaj trenutkov v tišini usedi, da se notranje umiriš. Zavedaj se svojega dihanja in življenja, ki utripa v tebi. Kako dragocen dar!

^{Psalm 8,4-6}

Ko gledam nebo, delo tvojih prstov,

luno in zvezde, ki si jih utrdil:

Kaj je človek, da se ga spominjaš,

sin človekov, da ga obiskuješ?

Naredil si ga malo nižjega od Boga,

s slavo in častjo si ga ovenčal.

Si se že kdaj zalotil, da te je lepota narave prevzela? V trenutkih zavedanja, da je isti Bog, ki je ustvaril vse te stvari in še veliko več, ustvaril tudi tebe, čutiš ponižnost. To spoznanje nas tudi vabi k premišljevanju o tem, kako vidimo Božje delo v sebi in ljudeh okoli nas. To ni zmeraj tako očitno,  kot so luna in zvezde, a prav tako vzbuja spoštovanje in strah ter navdihuje. Stvarnik vesolja goreče skrbi za vsakega od nas in nas kliče k veličastvu in slavi, za katero smo bili ustvarjeni.

Kje si opazil Božjo pozornost v svojem življenju danes?

Kako se ti Božja dela razodevajo po drugih?

(Z naslednjo molitvijo ali s svojimi besedami se zahvali Bogu za njegovo ljubečo skrb.)

Bog vsega stvarstva, hvala ti za tvojo ljubečo in nežno skrb za nas. Pomagaj mi rasti v zavedanju velikega dostojanstva, h kateremu nas kličeš, in da bi ga znal deliti z vsemi, ki jih srečam.

Amen.