Vzemi si nekaj trenutkov, da se notranje umiriš. Osredini se na svoje dihanje in postani navzoč Bogu, ki ima nad tabo veliko veselje.

Psalm 96, 11-13

Naj se veselijo nebesa, zemlja naj se raduje, naj buči morje in kar ga napolnjuje. Naj vriska od veselja polje in vse, kar je na njem, tedaj naj vriskajo vsa drevesa v gozdu pred GOSPODOM, ker prihaja, ker prihaja sodit zemljo. Sodil bo svet s pravičnostjo, ljudstva po svoji zvestobi.

Narava poveličuje in moli svojega Stvarnika tako pristno in svobodno, s čudovitimi prizori, glasovi in vonjavami pa tudi z obilnimi pridelki. Narava ostaja zvesta namenu svoje ustvarjenosti. Kaj vse se lahko naučimo od nje o zvestobi in iskrenosti!

Kako lahko slavim in hvalim Boga tako, da živim to, za kar sem bil ustvarjen?

Kako lahko moje bivanje postane odsev resnice in zvestobe Očetu?

(Zmoli, uporabi naslednje besede ali svoje.)

Čudoviti Bog, ko gledam tvoje stvarstvo, se spominjam, da ti venomer skrbiš zame. Naj bom vreden tvojih darov s tem, da sem dar svetu.

Amen.