V pripravi na meditacijo se za nekaj trenutkov ustavi in sprosti.
Nekajkrat globoko vdihni in si oddahni v ljubeči Božji navzočnosti.

Luka 15,21-24

»Sin mu je rekel:
›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.
Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹
Oče pa je naročil svojim služabnikom:
›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite!
Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!
Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!
Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel;
bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.«

Zabava v njegovo čast je bila zadnja stvar, ki jo je izgubljeni sin pričakoval, ko se je vrnil domov. Ali ni prav on povzročil svojemu očetu tolikšno bolečino in razočaranje? Le kdo pri zdravi pameti bi se lahko tako veselil njegove vrnitve in zapravljal celo za gostijo zanj? In vendar se je zgodilo prav to. Očetov odziv je sina preplašil in pošteno zbegal, po drugi strani pa je moral začutiti tudi veliko ponižnost. Podobno je z brezpogojno ljubeznijo. Pravila in zahteve, s katerimi sami določamo, kdo naj bi bil vreden ljubezni, so izbrisani. Bog ne komplicira ‒ tu smo, da ljubimo vsakogar. In ko se izgubljeni vrne, nas Bog vabi, naj se mu pridružimo pri praznovanju.

Kaj me najbolj preseneti pri očetovem odzivu in kaj pri sinovem?

Če bi se nekdo, ki je bil zame izgubljen, danes vrnil, kako bi se odzval?

(Govori z Bogom v naslednji molitvi ali pa uporabi svoje besede.)

Usmiljeni Bog, ki iščeš izgubljene,
venomer si nas pripravljen sprejeti, ko se napotimo nazaj k tebi.
Pomagaj mi posnemati svojo brezpogojno ljubezen v odnosih z drugimi.

Amen.