Najprej se za trenutek ustavi, da se umiriš. Nekajkrat počasi in globoko vdihni. Zavedaj se globoke ljubezni, ki jo Bog čuti do tebe.

^{1 Korinčanom 13,13}

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

Ko se pritiski življenja stopnjujejo in se začnejo zdeti nevzdržni, je naš naravni odziv, da želimo pobegniti. Cerkev premore bogato zgodovino vernih, ki so se odločili zapustiti posvetne stvari in preusmeriti svojo pozornost na Boga. Njihova odločitev ni bila beg, ampak sprememba fokusa. Podobna sprememba se lahko zgodi v nas, ko se osredotočimo na kreposti vere, upanja in dobrote. Vera nam omogoča, da se popolnoma predamo; upanje nam zagotavlja, da se bo izpolnila Božja volja; in ljubezen nas osvobaja, da se v celoti damo na razpolago drugim. Vera, upanje in ljubezen so darovi, ki so se na nas izlili po Svetem Duhu.

Kako bi lahko bilo moje življenje drugačno, če bi ga živel z vero, upanjem in dobroto?

Ali kdaj dovolim, da zaradi svojih obveznosti in pričakovanj začnem izgubljati polnost upanja? 

Kako lahko druge opogumljam, da bi se zavedali delovanja Svetega Duha, ki prinaša vsakega od teh darov?

(V molitvi izroči pritiske svojega življenja Gospodu. Moli z naslednjimi besedami ali po svoje.)

Gospod, ti poznaš vse pritiske in skrbi, ki zamegljujejo moja um in srce. Pošlji mi svojega Duha, da bom mogel pozorneje sprejemati njegove darove vere, upanja in ljubezni in po njih delovati.

Amen.