VSTOPI V SVOJO NOTRANJOST

REVNO ALI BOGATO?

V času kralja Heroda, tisto noč, ko se je rodil Jezus, so angeli oznanili veselo novico pastirjem. Med njimi je bil zelo reven pastir; tako reven, da ni imel ničesar. Ko so se njegovi prijatelji odločili, da bodo šli v votlino in vzeli s seboj kakšno darilo, so povabili tudi njega. Pastir pa je rekel: ”Ne morem iti, praznih rok sem, kaj naj podarim?” Prijatelji so se trudili in ga prepričevali, tako da so ga nazadnje pregovorili.

Prispeli so na kraj, kjer je bil otrok s svojo materjo in Jožefom. Marija je držala dete v naročju in se smehljala, ko je videla, kako velikodušno so prinašali sir, volno ali kak sadež. Zagledala je pastirja, ki ni imel ničesar in povabila ga je, naj stopi bliže. V zadregi se je približal. Zato, da bi Marija lahko sprejela darila pastirjev, je nežno položila dete v naročje pastirju, ki je bil praznih rok.


Stvari, ki jih predlagam v tem in v naslednjih poglavjih, zahtevajo na začetku določen napor; a kmalu je obilno poplačan. Resnične so za tistega, ki jih dela; kdor jih ne dela, občuti le pomanjkanje sadov, obljubljenih samo tistemu, ki jih dela.

Upam, da bodo za tebe, ki se nisi odpovedal želji, da se ne bi odpovedal svojim hrepenenjem, ker težko prenašaš življenje, ki se ga ne zavedaš in je nespametno.

Tudi ti, kot vsi ljudje, običajno živiš zunaj sebe: prebivaš v megli svojih strahov, v gradovih svojih želja, v vrtincu svojih razočaranj ali na vlaku svojih dejanj. Včasih se sprašuješ, kdo v resnici si, kje je dom tvojega miru.

Kakor hitro pa skušaš vstopiti v samega sebe, zaradi neustavljive privlačnosti tisočih siren odnehaš s svojim prizadevanjem. V trenutkih jasnosti postaneš malodušen in rečeš: ”Tako je in ne bo nič drugače. Ničesar se ne da storiti!”

Vedi, da to ni res. Človek ni tak, kakršen je. Kar si zdaj, je le izhodišče, da boš s pomočjo razločevanja in svojih odločitev postal to, kar boš. Če tedaj, ko se trudiš, da bi porušil zid pozabe in tako vstopil v svojo notranjost, opaziš, da si ”praznih rok”, ubog in slaboten, se ne prestraši: to je tvoje bogastvo.

Vaja, ki ti jo priporočam, te bo naučila uporabiti tvoje negativne točke kot ključ, ki ti bo omogočil vstopiti v notranjost in začeti svojo duhovno pot. Tvoje prazne roke, črne luknje, ki te strašijo, so posoda, ki jo Bog želi napolniti z darovi. Prvi med vsemi darovi je ta, da spoznaš sebe, in drugi celo dar njega samega. Tvoja praznost je okvir, v katerem se bo zalesketal diamant.

Za vstopanje v tvojo notranjost ti priporočam vajoključ, ki se imenuje posebni eksamen (posebno spraševanje vesti).

Poglavje sem razdelil v tri točke:

  1. Kako delati vajo posebnega eksamna (Dv 24-31)
  2. Pomen posebnega eksamna
  3. Razlaga načina in sadov posebnega eksamna

Natančna in do podrobnosti razčlenjena formulacija, ki jo Ignacij daje vaji, ni znamenje obsedenosti z malenkostmi, pač pa je njegov namen prevesti v prakso, ki je točno določena do podrobnosti, tisto, kar bi sicer ostalo v zraku. V duhovnih stvareh moramo biti zelo konkretni in stvarni. Zadostovalo ti bo, če boš delal, kar je opisano v točki a. Preostalo boš spoznal sam, iz učinkov. Drugi dve točki sem dodal samo zato, da bi te spodbudil k tej vaji.

1. KAKO DELATI VAJO POSEBNEGA EKSAMNA (Dv 24-31)

Posebno in vsakdanje spraševanje, v treh časih in z dvema spraševanjema samega sebe

Prvi čas: Zjutraj, takoj ko vstaneš, skleni, da se boš skrbno varoval določenega greha ali napake, v kateri se hočeš popraviti.

Drugi čas: Po kosilu prosi Boga milosti, da se spomniš, kolikokrat si padel v tisti greh ali napako, in da se v prihodnje poboljšaš. Nato opravi prvo spraševanje o tisti stvari, v kateri se hočeš popraviti. Preglej uro za uro, tako da začneš z uro, ko si vstal, pa vse do sedanjega spraševanja. Na prvi črti razpredelnice naredi potem toliko pik, kolikokrat si naredil tisti določeni greh ali napako. Nato znova skleni, da se boš poboljšal do naslednjega spraševanja.

Tretji čas: Po večerji opravi drugo spraševanje, spet od ure do ure, tako da začneš s prvim spraševanjem, pa vse do zdajšnjega drugega. Na drugi črti naredi potem toliko pik, kolikokrat si padel v tisti določeni greh ali napako.

Če bi se rad hitreje znebil tega greha ali določene napake, ti bodo koristili naslednji štirje nasveti:

Prvi: Kadar padeš v tisti določeni greh ali napako, daj roko na prsi in obžaluj, da si padel. To lahko storiš tudi vpričo drugih, ne da bi opazili, kaj delaš.

Drugi: Ker pomeni prva črta razpredelnice prvo spraševanje in druga črta drugo, zvečer poglej, ali je od prve črte do druge oziroma od prvega spraševanja do drugega opazno kakšno poboljšanje.

Tretji: Primerjaj obe spraševanji tega dne z obema spraševanjema predhodnega dne in poglej, ali si se od enega dne do drugega kaj poboljšal.

Četrti: Primerjaj ves teden z drugim in poglej, ali si se ta teden v primerjavi s prejšnjim popravil.

Opomba: Prva velika črka N pomeni nedeljo, druga mala ponedeljek, tretja torek in tako naprej.

N ============================================

p ============================================

t =============================================

s =============================================

č =============================================

p =============================================

s =============================================

2. POMEN POSEBNEGA EKSAMNA

Posebni eksamen je vaja, ki jo je treba delati. Če jo opravljamo z modrostjo, nima kontraindikacij in ne povzroča stranskih učinkov ali navajenosti.

Koristna je tako za začetnike, kakor priporoča sv. Ignacij (Dv 18), kot za tiste, ki so že bolj napredovali v duhovnem življenju. Sam jo je opravljal do smrti.

Posebni eksamen je prva stvar, ki jo velja predlagati začetniku na duhovni poti, saj pomeni ključ za resničen in učinkovit vstop v srce. Je tudi prva stvar, ki jo opusti, kdor preneha hoditi po tej poti.

Ignacij daje druge vaje v nekajkratno ponovitev, ta vaja pa je za vsak dan – tako kot naslednja – in to večkrat na dan, kar naj bi delali vse življenje.

Je nekakšna asketična praksa, ki zahteva nekaj tvojega truda. Ni notranjega življenja, dokler zamenjuješ spontanost z dobroto; iz glave si moraš izbrisati mišljenje, da je delati kaj dobrega bolj spontano in lažje kot delati kaj slabega. Prej je res nasprotno.

”Disciplina” je temelj vsakega razločevanja, vsakega razumevanja. ”Delati to, kar pride spontano” velja le za novorojenčka in delno za bolj izkušenega, a ne za običajnega človeka. Ne vodi nikamor; povzroča nazadovanje na raven še nevzgojene živalce.

Če želiš rasti in hoditi, se čimprej sooči z ovirami, ki jih moraš premagati. Kot pri vseh drugih stvareh je tudi v duhovnem življenju prvi sovražnik izguba poguma in malodušje, ki stori, da rečeš: ”Ne morem se spremeniti, ne bo mi uspelo. To je proti mojemu značaju in naravi, proti moji pristnosti. Okoliščine same mi to onemogočajo.”

To je izhodišče, ki ga je treba sprejeti, ni pa cilj. Mnogi se tu ustavijo in si zaprejo vsakršno pot.

Ni res, da ”takšen pač si”. Človek ima v določeni starosti takšen obraz, kot si ga zasluži. Vse življenje je rast semena, tega, kar si in kar imaš: svojo resnico in svobodo moraš potegniti iz vsake laži in suženjstva.

Predvsem si Božji sin. Toda, kot že rečeno, ta resničnost, ”skriti človek srca” (1 Pt 3,4), je pokopana pod temo strahov, ovita v zamotan klobčič nasprotujočih si želja, popačena zaradi nepristnosti, ki si jih še dodal.

Za Michelangela – glej Le Mie prigioni – je oblika kipa že v kosu marmorja, a še zaprta v kamen. Treba jo je ”osvoboditi”, odstraniti tisto, kar je odveč, da se bo pokazala v vsej svoji lepoti. Kar je odvečno, brezoblična gmota, ki jo je treba odstraniti, je tisto negativno, ki ti preprečuje biti to, kar si.

Posebni eksamen je delo skalpela, včasih tudi dleta, da odstraniš to, kar prekriva tvojo resničnost. V tebi je neprecenljiv zaklad: Božja podoba si. Tvoja sreča je v osvoboditvi tvoje istovetnosti. Človek je srečen, kadar je to, kar je.

To je boj proti lažnemu jazu, da bi tvoj resnični jaz, končno osvobojen, prišel na dan. To je tvoj vsakdanji križ (prim. Lk 9,23), ki je lahko samo tvoj in nikogar drugega; je tvoj boj proti slabemu, o katerem govori Jezus, da bi postal skladen s podobo Sina, za katero te je Oče vnaprej določil (prim. Rim 8,29).

To je tisto tako pomembno delo na sebi, o katerem se toliko govori. Ne moreš spremeniti sveta, kot si želel v otroških letih. Ne moreš spremeniti drugih, kot si mislil v dobi odraščanja. Duhovno odrasel postaneš, ko začneš spreminjati samega sebe, ali bolje, ko se začneš truditi, da bi bil, kar si, in se osvobodil svojega lažnega jaza. Ne gre za odločilen preobrat, pač pa za to, da se rešiš nevednosti in raznih ujetosti, ki ti preprečujejo, da bi bil in uresničil to, kar si.

To ni pozitivna askeza, pri kateri se trudiš pridobiti si kreposti. Ta bi te kvečjemu delala živčnega.

Nasprotno, gre za negativno askezo, v kateri odstranjuješ, kar ti škoduje. In to je izredno osvobajajoče. Čim več slabega odstraniš, bolje se počutiš in svobodnejši si. Ko odstranjuješ, kar je neskladno, postajaš vedno skladnejši. To je obrezovanje, ki pripomore, da obrodiš sad, mrtvenje, ki te poživlja.

Pomembno je, da si pozoren hkrati le na eno negativno točko. Druge pusti za prihodnost; v naslednjih devetdesetih letih ti ne bo zmanjkalo dela! Maček ne more hkrati loviti dveh miši, prav tako ne jezdec jahati na dveh konjih! Ostani pri tej točki toliko časa, kot je potrebno, da dosežeš zadovoljiv rezultat.

Začni pri tistem grehu ali napaki (pomanjkljivosti), za katero vidiš, da ti tukaj in zdaj povzroča največ škode v odnosih ali pri delu, bodisi da se pojavlja kot navada ali le občasno. Lahko je to togotnost, nepotrpežljivost, prepirljivost, duh nasprotovanja, nesposobnost poslušanja, pretirana natančnost, nestrpnost, popustljivost, nemarnost, godrnjavost, obrekljivost, prenagljenost, lenoba, nezmernost ali kakršna koli vrsta neurejenosti, ki zmanjšuje ali ovira tvojo svobodo.

Ko boš pozoren na eno samo točko, boš opazil, da si postal presenetljivo buden tudi za druge stvari, ki so v tebi in si jih doslej zanemarjal. Zgodilo se ti bo kot stražarju na nočni straži, pozornemu na sovražnika, ki naj bi prišel iz določene smeri. Tudi če sovražnik ne pride ali če pride iz druge smeri, stražar začne zaznavati še druge šume in odkrije, da je noč polna življenja, ki ga prej ni poznal.

Zato posebni eksamen predstavlja vhodna vrata v duhovno življenje. Vanj vstopiš prav po tem, kar je negativno. Zaznavanje česa, kar je slabo, je začetek občutljivosti, kar ne velja samo za telo, temveč tudi za duha. Če se dobro počutiš, ne čutiš svojega telesa, ko pa se počutiš slabo, takoj začutiš boleči del telesa. Ko si pozoren na ta del, se po malem učiš zaznavati tudi preostalo.

Zlo ima v tvojem duhovnem življenju enako vlogo kot trenje pri gibanju; samo po sebi ga ovira, vendar bi brez trenja samo zdrsaval, ne da bi se premaknil naprej. Kar je zate ovira, postane tisto, kar ti omogoča nadaljnjo hojo. Tvoje napake niso razlog za poraz, ko z razočaranjem ali jezo, z vdanostjo v usodo ali s samoopravičevanjem rečeš: ”Ne morem, nisem sposoben!” Pač pa postanejo motiv za tvoje vsakdanje delo in privedejo do tega, da počasi, a z gotovostjo stopaš proti domu.

Posebni eksamen je tudi nekakšna mistična vaja, in to iz dveh razlogov.

Prvič, ker s pomočjo te vaje začneš zaznavati svoje notranje vzgibe, odpore in želje, strahove in privlačnosti, žalosti in radosti, ki so govorica srca in jo uporablja tudi Bog. Začutil ga boš, postal boš pozoren na njegov ”dotik”. Polagoma se boš naučil razlikovati Božji glas od drugih glasov ter se po njem tudi ravnati.

Drugič, ker boš začel resnično ljubiti Boga. Ta vaja je namreč umetnost, ki ti pomaga ljubiti Boga konkretno iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem (prim. Lk 10,27). Je tvoj odgovor na njegovo ljubezen. Kdor ljubi, želi v vsem ugajati ljubljenemu in mu postati podoben!

Posebni eksamen je vaja, ki prevede v konkretnost namen vsake poti; je kot DNA duhovnega življenja. Pomeni sposobnost premagati tvoj lažni jaz in tako živeti v harmoniji s seboj, z vsemi, z vsem in z Bogom ter urediti svoje življenje, ne da bi se pustil določati kakršni koli ujetosti uma ali srca (Dv 21).

Četudi imaš grehe velike kot hiša, pa z njimi nisi sklenil premirja, vedi, da v resnici hodiš naprej, tudi če se ti ne zdi tako; toda če imaš napako, čeprav čisto majhno, s katero si se sprijaznil, ostane tvoja volja blokirana kot golob, ki je privezan z vrvico. Včasih so rekli, da prilepi, majhne ribe, ki se prisesajo na ladjo, zaustavijo tudi največjo ladjo.

Ignacij predlaga to vajo kot prvo duhovno vajo, ker v bistvu vsebuje tudi vse druge. Dejansko je lahko vsaka druga oblika meditacije ali molitve, vključno z liturgično, ali iskanje lastnega užitka – poleg telesnega, intelektualnega in srčnega obstaja tudi duhovni! – ali pa je njen namen pripraviti in razpoložiti človeka, da se reši vsake ujetosti, tako da lahko išče in najde svojo pristnost. Samo na ta način resnično ljubiš Boga in prideš do resnice, v kateri in za katero si bil ustvarjen (Dv 1). V nasprotnem primeru ni nobena tvoja duhovna praksa dejanje ljubezni do Drugega, pač pa preprosto duhovno vzburjanje, okušanje občutkov, ki te zaprejo v tvoj jaz, namesto da bi te odprli Bogu. To ”duhovno samozadovoljevanje” mnogi zamenjujejo z duhovnim življenjem.

Prositi za prijetne občutke, ki jih moreš prejeti v molitvi, je kot ljubiti drugega zaradi užitka, ki ti ga daje. V resnici ne ljubiš drugega, ampak samo svoj užitek. A ljubiti pomeni ugoditi drugemu. Če iščeš v drugem svoj užitek in ga zamenjuješ z drugim, se zapiraš v najslabšo vrsto sebičnosti, ki nazadnje uniči tako tebe kot drugega.

Sv. Pavel pravi, da gre odnos z (raz)umnim Bogom oziroma smiselni odnos – v skladu s tvojo naravo, narejeno po Božji podobnosti – prav prek tvojega ”telesa”, tvojega konkretnega življenja, ki ne zdrsne v tirnice sebičnosti, temveč se preoblikuje v neki božanski preobrazbi in nenehno prevzema tisti način razumevanja in ravnanja, ki je lasten Bogu (prim. Rim 12,1).

3. RAZLAGA METODE IN SADOVI POSEBNEGA EKSAMNA

Iz grafičnega prikaza, ki tako rekoč napoveduje kartezijski koordinatni sistem in na katerem označujemo upadanje napak v času, se vidi, da po Ignacijevem prepričanju do napredka gotovo pride: vsak dan je črta nekoliko krajša.

Prvi veliki ”D” označuje nedeljo, kar lahko pomeni: ko si začneš prizadevati na duhovni poti, je to zate ”Gospodov dan”. Prehajaš iz teme duhovne nedejavnosti v Božjo luč.

Kot vidiš iz predlagane vaje, zla ne premagaš z odrivanjem ali s potlačenjem. To dvoje vodi le do ignoriranja ali kontroliranja, ne daje pa rešitve ter celo poveča zlo, edini človekov problem.

Rešitev zla pride s tem, da se zla zavedaš in se od njega ločiš; tvoj razum se ga lahko iskreno zaveda, tvoja volja pa je vedno vsaj toliko svobodna, da ga ne odobrava, četudi ni vedno svobodna, da vanj ne bi privolila. Vedno si sposoben reči: ”Napačno sem ravnal in žal mi je, da sem to storil.”

Resničnost je takšna, kakršna je; toda način, kako jo razlagaš in jemlješ, je prepuščen tvoji svobodi, tvojemu razumu in volji, ki so zmožni obrniti vsako resničnost v prid lastnemu namenu.

S to vajo se začneš zavedati zla: začutiš ga kot zlo, vanj ne privoliš, niti z njim ne soglašaš in se od njega ločiš. V kar privoliš, tvoje srce sprejme in ohrani; poslej se lahko razvija, dokler ne postane osnova tvojega čutenja, mišljenja in ravnanja. To, s čimer ne soglašaš, se ne more utrditi v tvojem srcu; ne razvija se, ker je kot rastlina, ki ji primanjkuje zraka.

Nisi svoboden, da bi kaj čutil ali ne čutil, in pogosto niti, da bi kaj naredil ali ne naredil. A vedno si vsaj toliko svoboden, da skušaš kaj opaziti ali ne in privoliti v to, kar čutiš, ali ne. Osnovno pravilo duhovnega življenja je naslednje: kar odobravaš, v tebi raste; česar pa ne odobravaš, se zmanjšuje, dokler ne izgine.

Dajem primer. Če si jezljiv, lahko odrivaš to dejstvo, s tem da se tolažiš: ”Takšen pač sem.” V tem primeru se odpoveš svoji svobodi. Še več, tako nagibaš v okamnelost, ker izgubiš pogum ali se opravičuješ v svojem zlu, ga po potrebi zagovarjaš z ideološkimi argumenti, ki ti potrjujejo, da si storil dobro: ”Imel sem razloge, da sem tako ravnal! Lahko bi ravnal tudi slabše!”

Toda v vsaki samoobrambi je nekaj slabe vesti; če ti ne bi bilo jasno, da si v zmoti, ne bi imel potrebe po opravičevanju. Posledica vsakega odrivanja je nemirna vest, med prikrito zlonamernostjo in očitno dobronamernostjo, v katero pa ne verjame niti človek sam.

Svoje jeze tudi ne smeš potlačiti; čeprav je iz razumljivih razlogov dobro, da se brzdaš, ko bi komu najraje dal klofuto. Potlačenje, čeprav upravičeno, ne odstrani zla. Jezo sicer res lahko zadržiš devetkrat, a ne bi bil rad na mestu tistega, ki bi te razjezil desetič. Plačal bi tudi za drugih devet. Kolikor bolj je vzmet stisnjena, toliko siloviteje se bo sprožila. Posodo pod pritiskom raznese, če je ne sprostimo.

Torej ne moreš storiti ničesar? Pač! Svoje izbruhe jeze lahko ”vzameš na muho” s pomočjo posebnega eksamna. V začetku se jih boš zavedel, ko bodo že za teboj; obžaluj jih in ne odobravaj, temveč grajaj in se loči od njih. Pozneje jih boš postopoma začel opažati, medtem ko bodo prihajali. Tedaj jih z nasmehom takoj zavrni, ker veš, da je tvoje besnenje neprimerno, saj se boš potem jezil, ker si se razjezil. Končno se jih boš zavedal, ko se bodo rojevali v tvojem srcu, in jih boš lahko bolj ali manj obvladoval.

Postal boš voznik, ki drži v rokah vajeti svojih konj in jih vodi, kamor sam želi (Platon). Končno si svoboden človek: znaš voditi svoje vzgibe v pozitivno smer, kamor sam želiš. Nisi več v njihovi oblasti; nisi njihov suženj, pač pa gospodar.

Če ti ne bo uspelo ukrotiti svojih konj, ker so preveč muhasti, boš vseeno imel naslednje koristi:

  • Naučil si se vsaj malo spoznavati vzgibe svojega srca.
  • Uveljavljal si svojo svobodo, da si jih obvladal, in vaja povečuje vsako sposobnost, medtem ko jo neuporaba slabi.
  • Spoznal si svoje omejenosti in grehe: svojo resnico.
  • Tvoja revščina te dela ponižnega (= človeškega!), solidarnega in usmiljenega z drugimi, ki so grešniki kot ti.
  • Tvoja revščina te dela solidarnega z božjim usmiljenjem. Razumeš, kaj pomeni, če rečeš: ”Kristus je umrl zame,” kar je osrednja trditev krščanske vere.
  • Razumel boš, da ni vprašanje ”kdo manj greši”, pač pa ”kdo bo bolj ljubil”. In bolj bo ljubil tisti, kateremu je bilo več odpuščeno (prim. Lk 7,42 sl.). Nenavadno je naslednje: tvoj greh je najgloblji razlog za doživljanje Boga kot odpuščanja, kot največjega daru, kot tvoje možnosti za največjo ljubezen.
  • Razumel boš, zakaj je v tej luči spoznanje lastnega greha večji čudež kakor oživljanje mrtvih, kot so govorili že stari.

V najslabšem primeru je tudi nični rezultat lahko že velik rezultat: s svojimi napakami lahko dosežeš večje dobro kot z vsemi svojimi krepostmi.

Ob močnem nasprotnem vetru se škrjanček, če prav upogne krila, dvigne hitreje in zapoje soncu. Kdor zna dobro ravnati z jadri, bo dosegel cilj ob vsakem vetru. Tako tudi ti s pomočjo tega, kar ti ne gre, bolje potuješ: postaneš ponižnejši, razumeš, zakaj je Kristus umrl zate, ne sodiš in ne obsojaš več drugih, postajaš usmiljen z vsemi in začneš razumevati Božje usmiljenje do tebe.

To je pot krščanskega razsvetljenja, tako drugačna od tiste ”popolnejše”, ki jo predlagajo drugi učitelji, ”slepi vodniki slepih”, kot jih imenuje Jezus, ki jim je usojeno, da bodo padli v jamo domišljavosti (prim. Mt 15,14; Lk 6,39).

Zato, bolj ko je tvoja pot obsijana z lučjo, bolj vidiš svojo temino, in obratno. Dobro znamenje je, kadar se čutiš daleč od cilja. Boj pa se prepričanja, da si že dospel; to bi preprosto pomenilo, da si padel tako globoko, da ne greš več naprej!

Posebni eksamen te popelje v ”gornjo sobo” (prim. Mr 14,12-16), kjer Gospod večerja s teboj in ti z njim. To je kraj tvojega občestva s samim seboj, z Bogom in z vsemi, v tvoji, njegovi in njihovi resnici. Je začetek tvoje svobode.

In biti svoboden je lepo!


Opomba

1. Pri tej vaji se ne ustavi pri razmišljanjih in razlagah, ki sem jih podal jaz. Pač pa delaj vajo, ki jo priporoča sv. Ignacij. Sadove boš videl sam. Koristi ti lahko pisanje dnevnika, v katerega beležiš razvoj svoje poti.

2. Če ti zapisovanje rezultatov vsakega dne povzroča tesnobo ali napetost, razdraženost ali nazadovanje, ga je bolje opustiti. Vsakič ko padeš, se preprosto glej z dobrohotnim Božjim pogledom.

3. Če si depresiven človek, ti svetujem inačico te vaje: vedno ko se čutiš žalostnega, dvigni oči srca h Gospodu, s čustvom zaupanja v njegovo ljubezen.


Iz: Fausti Silvano, PRILOŽNOST ALI SKUŠNJAVA: Umetnost razločevanja in odločanja, Župnijski urad Ljubljana-Dravlje, 2000, str. 37–49.