V pripravi na meditacijo se za trenutek ustavi. Nekajkrat globoko vdihni in si dovoli, da se umiriš. Zavedaj se ljubeče Božje navzočnosti v sebi in okoli sebe.

Marko 1,9-11

Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Glas, ki je prihajal iz nebes, ni puščal nobenega dvoma – Jezus je Božji ljubljeni Sin. Ravno se je dvignil iz vode – kar so storili tudi že mnogi pred njim. In vendar je bil ta krst tak kot noben drug. Bog se je, ponižno stoječ v reki, prepustil  Janezu, da ga krsti. Zakaj? Zato, ker je bil Jezus tudi človek. Kot človek in kot Bog nam je pokazal, kaj pomeni biti ljubljeni otrok. Prav te besede, ki jih je Bog namenil Jezusu, so namenjene tudi nam. Jezusov krst nas vabi, da sebe in drugega gledamo kot ljubljene božje  otroke.

Kakšno razliko v gledanju nase in na svet okoli sebe mi prinaša vera, da sem Božji ljubljeni otrok? 

S kakšnimi težavami, dvomi, nasprotovanji se srečujem, ko druge priznavam kot Božje ljubljene otroke?

(Pogovori se z Bogom, z naslednjimi  besedami ali po svoje.)

Jezus, v svoji človeškosti in božanskosti me učiš, kako živeti življenje Božjega ljubljenega otroka. Pomagaj mi, da bom sebe in druge gledal tako, kot nas vidiš ti.

Amen.