Da bi v sebi poživili milosti, ki so nam bile podeljene ob prejemanju zakramentov.

Življenje Cerkve je zakramentalno življenje. Življenje nenehnega spreminjanja kruha in vina v Kristusovo telo in kri; življenje nenehnega spreminjanja našega človeškega življenja v Božje življenje; življenje nenehnega darovanja naše človeške narave, zato da postane Božje narave. Človekovo življenje ima smisel le v Bogu. “stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov” (Rim 8, 19). zakramenti svetega krsta, svete evharistije, svete birme, svete pokore, svetega bolniškega maziljenj, svetega mašniškega posvečenja, svetega zakona ne “poveličujejo” življenja Cerkve, našega življenja krščenih, ampak ga spreminjajo v Kristusovo telo, ki je edino telo, ki je umrlo in vstalo od mrtvih. ali Cerkev živi v tej zavesti nenehne preobrazbe v Kristusu ali pa zakramenti ne morejo biti vir Božje milosti in postanejo tako le zunanje obredno dejanje. Cerkev sama na sebi, le kot človeška institucija, ne more ničesar zagotoviti in tudi ne posredovati. le če je ukoreninjena v Kristusu, le kot njegovo telo postane kraj in srednik Božjih milosti, Božjega delovanja v svetu. Cerkev je Kristusova in zato je njeno življenje lahko samo zakramentalno.

Posted in apostolat molitve, slovenski namen | Komentarji so izklopljeni za Da bi v sebi poživili milosti, ki so nam bile podeljene ob prejemanju zakramentov.

Komentarji so onemogočeni.