Da bi bil vstali Kristus neizčrpen vir našega zaupanja v Boga.

Za prvo Cerkev vera v vstalega Kristusa ni bilo vprašanje osebnega ali javnega mnenja, ampak vprašanje dokončne zvestobe Boga do človeka. Podlaga za vero v vstalega Kristusa ni bilo razumevanje, ampak so bile priče, ki so vstalega Jezusa videle. Le-teh ni bilo malo. Od Marije Magdalene vse do Jezusovih apostolov in učencev. Kljub vsem dvomom skozi človeško zgodovino, že od starega Izraela naprej, Božja zvestoba ni vprašljiva. Vprašljiva je človekova zvestoba do Boga, kajti človek je pod vplivom strahov zaradi krhkosti in minljivosti življenja. Le-ti zastirajo pogled na Božje delo odrešenja. Vendar Bog ni pustil človeka samega v kraljestvu smrti, ampak je stopil v podzemlje in potegnil človeka iz smrti v življenje.
V Kristusu človek več ne umrje, ampak živi. Zato, biti ukoreninjeni v vstalem Kristusu, pomeni biti ukoreninjeni v življenje, ≫kakor drevo, zasajeno ob potokih voda, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva.≪ (Ps, 1). Vstali Kristus je višek dokaza Božje zvestobe do človeka. ≫O, da bi moje ljudstvo poslušalo! Izrael, naj hodijo po mojih potih.≪ (Ps 81, 14). Le kako bi bilo, če bi živeli ukoreninjeni v vstalega Kristusa! Že sedaj v tem veku bi živeli brez strahov, zazrti v Božje kraljestvo, ki je med nami. V tem se Cerkev prepoznava in v tej veri Cerkev deluje v svetu. Ne pozabimo tega! Vse kar v Cerkvi ne izhaja iz te vere, iz ukoreninjenosti v vstalega Kristusa, je votlo in kot tako propade. Bodimo kot mladike na trti življenja (prim. Jn 15)!

Posted in apostolat molitve, slovenski namen | Komentarji so izklopljeni za Da bi bil vstali Kristus neizčrpen vir našega zaupanja v Boga.

Komentarji so onemogočeni.