Apostolat molitve

Splošni namen

Da bi sredstva javnega obveščanja bila orodje v službi resnice in miru.

V zadnjem poglavju svojega evangelija nas Matej vabi, naj gremo in naredimo vse narode za Jezusove učence. Z drugimi besedami, Jezus nas kliče, naj oznanjamo njegovo veselo vest ljudem vseh časov in krajev. V Jezusovih časih je to potekalo od vrat do vrat. Iz sinagoge v sinagogo, od trga do trga so učenci prinašali njegovo besedo in širili sporočilo upanja, sprave in veselja. Naš svet je danes obupno potreben te besede; plamen upanja nam bo ugasnil, če ne bomo skrbno bedeli nad njim. Sredstva javnega obveščanja so učinkovito orodje za oznanjevanje besede življenja, ki je nosilka Božje moči. Toda, kot povsod drugod, je potrebna tudi pri uporabi teh sredstev previdnost in sposobnost tenkočutnega razlikovanja duhov. Pavlovo svarilo Korinčanom velja tudi nam:≪Vse mi je dovoljeno, vendar ni vse koristno!≪ (1 Kor 6,12) Če naj komunikacijska sredstva služijo miru in pravičnosti, je potrebno preverjati točnost in verodostojnost vsakega posredovanega sporočila. Danes, v dobi interneta, je mogoče tudi napačne informacije v zelo kratkem času razposlati po vsem svetu, kar potegne za sabo hude in nepredvidljive posledice. Enako pa je mogoče z zanesljivim in premišljeno izbranim poročanjem narediti veliko dobrega. Kot v Svetem pismu beremo, da je Jezus hodil iz kraja v kraj in delal dobra dela (Apd 10, 38), tako sredstva javnega obveščanja hodijo po Jezusovih stopinjah, če se trudijo izboljšati življenjske pogoje in duhovno bogatiti ljudi našega časa.

Misijonski namen

Da bi Marija, Zvezda evangelizacije, vodila Cerkev pri njenem poslanstvu oznanjevanja Kristusa vsem narodom sveta.

Ko premišljujemo skrivnost Marijinega obiskanja, se nam podoba Marije, ki se odpravi na pot k svoji sorodnici Elizabeti, jasno pokaže kot primer, ki razodeva najbolj pristni pomen življenjskega potovanja nas vernikov in potovanja celotne Cerkve. Cerkev je že po svoji naravi misijonska. Poklicana je, da oznanja evangelij povsod in ob vsakem času in da ponese vero do vsakega človeka in v vsako kulturo. ≫Tiste dni,≪ piše evangelist Luka, ≫je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem≪ (Lk 1,39). To je bilo misijonsko potovanje, ki je Marijo vodilo daleč od doma in jo privedlo v kraje, ki so bili tuji njenim vsakodnevnim navadam; v nekem smislu je to zanjo pomenilo stegovanje, do koder so segle njene moči. V tem se tudi za vsakega od nas skriva skrivnost našega življenja kot moških in žensk in kristjanov. Naše bivanje kot posameznikov in kot Cerkve obstaja v preseganju sebe. Kot se je zgodilo Abrahamu, smo tudi mi poklicani, da izstopimo iz sebe, iz kraja, kjer se počutimo varne in se napotimo k drugim ljudem, v druge kraje in v drugačna okolja. Gospod je tisti, ki to želi od nas:≪Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče … do skrajnih mej sveta≪ (Apd 1,8). Če se vrnemo k Marijinem obiskanju, bomo v Elizabetinem pozdravu videli veselje, ki govori o resničnem namenu vsakega misijonskega potovanja: prinesti ljudem živi, osebni evangelij, ki je Gospod Jezus sam. On je edini resnični zaklad, po katerem hrepeni človeštvo. Benedik XVI (povzeto po nagovoru 31.maja 2010)

Slovenski namen

Da bi v sebi poživili milosti, ki so nam bile podeljene ob prejemanju zakramentov.

Življenje Cerkve je zakramentalno življenje. Življenje nenehnega spreminjanja kruha in vina v Kristusovo telo in kri; življenje nenehnega spreminjanja našega človeškega življenja v Božje življenje; življenje nenehnega darovanja naše človeške narave, zato da postane Božje narave. Človekovo življenje ima smisel le v Bogu. “stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov” (Rim 8, 19). zakramenti svetega krsta, svete evharistije, svete birme, svete pokore, svetega bolniškega maziljenj, svetega mašniškega posvečenja, svetega zakona ne “poveličujejo” življenja Cerkve, našega življenja krščenih, ampak ga spreminjajo v Kristusovo telo, ki je edino telo, ki je umrlo in vstalo od mrtvih. ali Cerkev živi v tej zavesti nenehne preobrazbe v Kristusu ali pa zakramenti ne morejo biti vir Božje milosti in postanejo tako le zunanje obredno dejanje. Cerkev sama na sebi, le kot človeška institucija, ne more ničesar zagotoviti in tudi ne posredovati. le če je ukoreninjena v Kristusu, le kot njegovo telo postane kraj in srednik Božjih milosti, Božjega delovanja v svetu. Cerkev je Kristusova in zato je njeno življenje lahko samo zakramentalno.