Apostolat molitve

Splošni namen

Da bi brezposelni bili deležni podpore in da bi našli delo, ki ga potrebujejo, da ohranijo svoje človeško dostojanstvo.

Številni odlomki iz Svetega pisma kažejo, da delo od vsega začetka spada k človekovi naravi. Ko je Stvarnik oblikoval človeka po svoji podobi in sličnosti, mu je naročil, naj obdeluje zemljo. Šele po grehu je delo postalo breme, v Božjem načrtu pa je obdržalo svojo prvotno vrednost. Božji Sin, ki se je učlovečil in postal nam enak v vsem razen v grehu, je mnogo let preživel ob ročnem delu, tako da so ga ljudje poznali kot tesarjevega sina(Mt 13,55). Molitveni namen za ta mesec se nanaša na enega najbolj perečih problemov našega časa, ki prinaša s seboj številne moralne dileme: to so milijoni brezposelnih po vsem svetu. Delo je osnovna človekova pravica, saj ustvarja pogoje za preživetje in prispeva k skupnemu dobremu, obenem pa izraža in razvija človekovo dostojanstvo. Cerkev v brezposelnosti vidi resnično druženo zlo, š posebej ko gre za mlade ljudi. Vsakodnevna izkušnja nam govori, kako pomembno je, da človek z veseljem opravlja neko delo, da razvija pri tem svoje darove, prejema pravično plačilo, ki mu omogoča ustvariti si družno, in mu končno daje zavest, da je koristen za širšo družbo. Odvisnost od podpore ali miloščine drugih v človeku spodkoplje občutek svobode in lastne vrednosti, skratka jemlje mu človeško dostojanstvo. Zato so vlade dolže ustvarjati take družene pogoje in tako uravnavati gospodarski razvoj, da bo omogočil priložnost za delo vsem državljanom.

Misijonski namen

Da bi Marija, Zvezda evangelizacije, vodila Cerkev pri njenem poslanstvu oznanjevanja Kristusa vsem narodom sveta.

Ko premišljujemo skrivnost Marijinega obiskanja, se nam podoba Marije, ki se odpravi na pot k svoji sorodnici Elizabeti, jasno pokaže kot primer, ki razodeva najbolj pristni pomen življenjskega potovanja nas vernikov in potovanja celotne Cerkve. Cerkev je že po svoji naravi misijonska. Poklicana je, da oznanja evangelij povsod in ob vsakem času in da ponese vero do vsakega človeka in v vsako kulturo. ≫Tiste dni,≪ piše evangelist Luka, ≫je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem≪ (Lk 1,39). To je bilo misijonsko potovanje, ki je Marijo vodilo daleč od doma in jo privedlo v kraje, ki so bili tuji njenim vsakodnevnim navadam; v nekem smislu je to zanjo pomenilo stegovanje, do koder so segle njene moči. V tem se tudi za vsakega od nas skriva skrivnost našega življenja kot moških in žensk in kristjanov. Naše bivanje kot posameznikov in kot Cerkve obstaja v preseganju sebe. Kot se je zgodilo Abrahamu, smo tudi mi poklicani, da izstopimo iz sebe, iz kraja, kjer se počutimo varne in se napotimo k drugim ljudem, v druge kraje in v drugačna okolja. Gospod je tisti, ki to želi od nas:≪Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče … do skrajnih mej sveta≪ (Apd 1,8). Če se vrnemo k Marijinem obiskanju, bomo v Elizabetinem pozdravu videli veselje, ki govori o resničnem namenu vsakega misijonskega potovanja: prinesti ljudem živi, osebni evangelij, ki je Gospod Jezus sam. On je edini resnični zaklad, po katerem hrepeni človeštvo. Benedik XVI (povzeto po nagovoru 31.maja 2010)

Slovenski namen

Da bi v sebi poživili milosti, ki so nam bile podeljene ob prejemanju zakramentov.

Življenje Cerkve je zakramentalno življenje. Življenje nenehnega spreminjanja kruha in vina v Kristusovo telo in kri; življenje nenehnega spreminjanja našega človeškega življenja v Božje življenje; življenje nenehnega darovanja naše človeške narave, zato da postane Božje narave. Človekovo življenje ima smisel le v Bogu. “stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov” (Rim 8, 19). zakramenti svetega krsta, svete evharistije, svete birme, svete pokore, svetega bolniškega maziljenj, svetega mašniškega posvečenja, svetega zakona ne “poveličujejo” življenja Cerkve, našega življenja krščenih, ampak ga spreminjajo v Kristusovo telo, ki je edino telo, ki je umrlo in vstalo od mrtvih. ali Cerkev živi v tej zavesti nenehne preobrazbe v Kristusu ali pa zakramenti ne morejo biti vir Božje milosti in postanejo tako le zunanje obredno dejanje. Cerkev sama na sebi, le kot človeška institucija, ne more ničesar zagotoviti in tudi ne posredovati. le če je ukoreninjena v Kristusu, le kot njegovo telo postane kraj in srednik Božjih milosti, Božjega delovanja v svetu. Cerkev je Kristusova in zato je njeno življenje lahko samo zakramentalno.