Vsaka molitev je kontemplativna. Toda tu uporabljam izraz kontemplacija (ali »motrenje«) za opis določene oblike molitve, ki jo poznamo tudi pod imeni »kontemplativna molitev« ali »domišljijska molitev«. Čeprav ni Ignacij iznašel te oblike molitve, jo je širil med ljudmi, ker jo je postavil v središče svojih duhovnih vaj, kjer jo je imenoval »predstavitev kraja«.

V ignacijanski kontemplaciji predstavitev ali »kompozicija« kraja pomeni, da zamislite sebe v prizoru iz Svetega pisma ali v Božji navzočnosti in potem pri tem sodelujete. S tem omogočate Bogu, da vas nagovarja po vaši domišljiji. To je bil eden od Ignacijevih priljubljenih načinov, da je ljudem pomagal vstopiti v odnos z Bogom. Izviral je iz njegovih molitvenih izkušenj. Kot piše David Fleming, je bil Ignacij sicer izvrsten analitični mislec (čeprav se sam verjetno ne bi imel za intelektualca), toda »gonilna sila njegovega duhovnega življenja je bila njegova domišljija«.

Vaja s predstavitvijo kraja

Najprej vzemite odlomek iz Svetega pisma, ki vam je všeč. Za tiste, ki so na ignacijanskih duhovnih vajah, pa je to odlomek, ki je določen za tisti dan. V drugem tednu duhovnih vaj tako na primer spremljate Jezusa skozi njegovo duhovništvo: oznanjevanje, potovanje, ozdravljanje bolnih, odpuščanje grešnikom, sprejemanje izobčencev in tako naprej.

Ena od mojih najljubših zgodb iz drugega tedna je vihar na morju, ki je predstavljen v več evangelijih. Pogosto pomaga ljudem, ki se ubadajo z velikimi težavami v svojem življenju – torej vsem.

V različici zgodbe iz Lukovega evangelija (Lk 8,22-25) so učenci v čolnu skupaj z Jezusom, ko nenadoma nastane silen veter. (Na Galilejskem jezeru se to dogaja še dandanes.) »Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti,« piše Luka. Prestrašeni učenci vprašajo Jezusa, ki spi, zakaj jim ne pomaga. »Učenik, učenik, izgubljeni smo!« vpijejo. Jezus se zbudi in »zapreti« vetru in dežju in s svojo besedo pomiri vihar. Potem se obrne k učencem in jim reče: »Kje je vaša vera?«

Učenci so vsi iz sebe. »Kdo neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi in so mu pokorni?« rečejo.

Ignacij nas vabi, da vstopimo v ta prizor s predstavitvijo kraja, tako da si sebe predstavljamo v zgodbi, kolikor le moremo podrobno.

Izhodišče je naših pet čutov.

Prvi korak, potem ko prosimo Boga za pomoč v molitvi, je, da se vprašamo: Kaj vidim? Recimo, da si predstavljate sebe na čolnu (namesto da si predstavljate prizor z razdalje, kar je druga možnost). Lahko se vidite z nekaj učenci okoli sebe, kako se vsi stiskate v majhnem lesenem čolnu.

Ko gre za »domišljijski pogled«, si lahko predstavljamo marsikaj. Kakšen je bil videti čoln? Morda ste videli fotografije »Jezusovega čolna«, plovila iz Jezusovega časa, ki so ga leta 1986 v času suše odkrili na bregu Galilejskega jezera. To je dolg lesen čoln z neudobnimi klopmi iz letvic. Ko si to predstavljate, se mogoče zaveste, da je poln učencev, nekaj, na kar prej niste pomislili. Mimogrede, za takšno molitev vam ni treba biti izvedenec za starodavne kulture ali arheolog. Ni pomembno, če ne veste natančno, kakšni so bili videti palestinski čolni v 1. stoletju. »Vaš« čoln je lahko sodobnejša različica.

Kakšen je videti prizor zunaj čolna? Ko jadramo v temi, nas je strah tudi zato, ker ne vemo, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku: bo strela udarila v jambor, bo val pljusnil čez bok čolna ali pa se utegne plovilo celo prevrniti? In ponoči je težko videti valove, razen kadar jih osvetli blisk. S samo enim od svojih domišljijskih čutov – z vidom – lahko začnete doživljati nekaj strahu, ki so ga zagotovo morali občutiti učenci.
Potem si predstavljajte, kako vidite Jezusa spati v čolnu. Že nekaj tako preprostega, kot je to, da ga vidite spati, vas lahko pripravi, da si zastavite nova vprašanja o Jezusu. Lahko se na primer zaveste, da njegovo spanje ne kaže pomanjkanja skrbi za prijatelje ali celo brezbrižnosti do morebitne nevarnosti, ampak preprosto utrujenost po dolgem dnevu. Jezus je živel zelo dejavno, vas morda prešine, ljudje so se kar naprej pehali za njegovo pozornost in skrb. Jasno, da je bil utrujen!

Vašemu razumevanju strahu učencev se je zdaj pridružilo sočutje do Jezusove človeške plati, saj je navsezadnje imel človeško telo, ki se utrudi.
Eno je brati evangeljsko zgodbo in preprosto slišati besede »Jezus je spal«. Povsem nekaj drugega pa je, če si to predstavljamo, če to vidimo s svojim notranjim očesom. Tako lahko dobite povsem nov pogled na Jezusovo človeško naravo, ki vam ga branje knjige ali poslušanja pridige ne moreta dati, ker je to vaš pogled.

Potem se vprašajte: Kaj slišim?

Morda si ne predstavljate samo tuljenja vetra in grmenja, ampak tudi zvok velikanskih valov, ki treskajo ob bok čolna. Mogoče si predstavljate pljuskanje vode po deskah na dnu čolna ter ribiško opremo in mreže, ki tleska na krovu, ko se čoln premetava z ene strani na drugo. Mogoče slišite negodovanje učencev. Ali zamerijo Jezusu, ker se ne meni za vse skupaj? Skozi trušč vetra in valov lahko slišite, kako nekateri godrnjajo. Ali njihovo pritoževanje postaja glasnejše, ko se vihar krepi? Ali vpijejo, da bi preglasili grmenje? Naše pritožbe Bogu ob silovitih viharjih v našem življenju so povsem enake.
Z domišljijskim pogledom in sluhom ste zdaj začeli pozorneje vstopati v prizor. Toda niste še končali, še nekaj čutov imate na razpolago.

Kaj vohate? Skupaj z morsko vodo, ki pljuska v ribiški čoln, bi vohali tudi … ribe!(Ali pa vsaj ostanke vonja od ulova tistega dne.) Naposled bi, zaradi neposredne bližine z učenci, vohali tudi vonj znoja, morda pa tudi slab zadah.

Nobena od teh domišljijskih vaj ne zahteva, da si predstavljate kaj čudaškega ali grotesknega. Vse, kar Ignacij svetuje, je, da si poskušate predstavljati ‒ kolikor morete ‒ kakšne bi stvari lahko bile. Ker poskušate vstopiti v ta prizor, da srečate Boga, zaupajte tudi, da vam bo Bog pomagal pri tej molitvi.

Ostala pa sta vam še dva čuta. Eden je tip. Kaj čutite? Ali nosite doma stkana oblačila? Morda vas blago praska po koži. Če sedite v čolnu med viharjem, ste najbrž premočeni, zebe vas, počutite se bedno, poleg tega ste utrujeni, potem ko ste se ves dan potikali z Jezusom po Galileji.

Končno, kaj okušate? Za to meditacijo je ta čut nekoliko manj pomemben. Toda za druge, kot so zgodbe, kjer Jezus in učenci jedo in pijejo ‒ na primer med svatbo v Kani Galilejski ali pri zadnji večerji -, je to ključni čut. Toda celo tukaj, v čolnu, si lahko predstavljate, da okušate sol v pršcu morskih valov.

Zdaj, ko ste uporabili svoje čute in si predstavili kraj, je prizor pripravljen. Na tej točki lahko samo pustite, da se prizor odvija v vaših mislih skupaj z vami.
Toda to ni nekaj, kar bi samo »gledali«. »Dogodka si ne predstavljate zgolj tako, kot bi gledali film,« piše Joseph A. Tetlow DJ v delu Sprejemanje odločitev v Kristusu (Making Choices in Christ). »V prizor vstopite in pustite, da se odvija, kot če bi bili njegov sestavni del, ko stojite na toplem v templju ali do gležnjev v vodi v reki Jordan.«

Naj se zgodba odigra v vaši domišljiji, pri čemer poskušajte sami čim manj presojati. Pustite, da vas potegne k vsemu, kar se vam zdi najprivlačnejše ali zanimivo. Če opazite na primer učence bolj kot Jezusa, ne poskušajte soditi, da je to neprimerno ali narobe. Ko ste v meditaciji, dovolite Bogu, da vas vodi skozi vašo domišljijo.

Iz Duhovnih vaj

Sveti Ignacij uporablja »predstavitev kraja« s prizorom Jezusovega rojstva. Bodite pozorni na vprašanja, ki jih postavlja, in opazili boste, da vam ne naroča natančno, kaj si predstavljajte, ampak to prepušča vaši domišljiji, ker zaupa, da bo Bog po njej deloval na osebni ravni.

Določitev in predstavitev kraja. Tu bom gledal z očmi domišljije pot iz Nazareta do Betlehema in motril njeno dolžino, širino, ali je ta pot ravna ali vodi po dolinah ali čez griče. Prav tako bom motril kraj in votlino rojstva, kako je bila velika ali majhna, nizka ali visoka in kako urejena.

Iz knjige: James Martin. 2013. Duhovnost za vsak dan. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba.